V varstvu narave se prednostno ne osredotočamo le na posamezne osebke (npr. ena rdeča mušnica ali en svizec), temveč je ključno, da dolgoročno spremljamo stanje populacij. Rečemo lahko, da smo pri varstvenih prizadevanjih učinkoviti, če je stanje populacij določene tarčne vrste (npr. divjega petelina) stabilno ali se celo izboljšuje. Tako stanje opišemo kot ugodno.

V primeru, da različne populacije istih vrst (npr. evrazijski ris) niso v zadostnem stiku in odnosu med seboj, je otežena izmenjava genetskega materiala. S tem prihaja do siromašenja genetske pestrosti. Razmnoževanje osebkov, ki so si med seboj preveč sorodni, lahko privede do motenj v delovanju organizma, pojava bolezni in tudi povečane smrtnosti. Takim populacijam grozi velika verjetnost (lokalnega) izumrtja. Nazoren primer tovrstnega problema je bila prav zdesetkana populacija evrazijskega risa v Sloveniji, ki smo jo pred leti genetsko obogatili z doselitvijo risov z območja Karpatov v Dinaride.

Razmnoževanje znotraj sorodstva ni edina težava, ki jo predstavlja izoliranost zavarovanih območij narave. Gosta mreža prometnic, urbanizacija, industrializacija in drugi vplivi delovanja človeka lahko za druge organizme predstavljajo težavo prehajanja med območji, oteženo izkoriščanje prehranskih virov, omejitev velikosti teritorijev (pomembno pri teritorialnih vrstah, kot je npr. volk). Omejeno prehajanje med posameznimi območji – ta predstavljajo potencialni življenjski prostor različnih organizmov – pomeni, da imamo na določenih območjih manjšo pestrost živega, kot bi bila, če bi bila območja v celoti prepuščena naravnemu razvoju.

Oporni zid, naselje hiš ali prometna obvoznica v mestu za določene vrste (npr. ptic, žuželk, trose gliv) ne predstavljajo nepremostljive ovire, medtem ko isti objekti za druge vrste (mali sesalci, dvoživke, hrošči itn.) pomenijo nepremostljivo oviro na njihovi poti. Na primer srne, gamsi, lisice, divje svinje teoretično sicer lahko prečkajo tudi določene ovire, vendar predvsem gosta mreža prometnic zanje pomeni povečano smrtnost in s tem vpliv na stabilnost njihovih populacij.

Ljudje lahko svoj razvoj načrtujemo tudi tako, da ta že v osnovi upošteva in vključuje zahteve organizmov, ki na nekih območjih živijo. Tako lahko npr. za učinkovitejše in varnejše prehajanje divjadi čez prometnice ali pod njimi vzpostavimo t. i. ekodukte oziroma zelene koridorje.

Območje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je bilo (in je še) skozi čas podvrženo intenzivnemu procesu urbanizacije, ki je potekala v njegovi neposredni okolici. Na zunanjem obrobju je gost preplet prometnic, poselitve, dejavnosti in druge infrastrukture, ki otežuje prehajanje organizmov med tem območjem in drugimi za te vrste organizmov primernimi življenjskimi prostori, kot so Grajski grič, Golovec, obrečni pas ob Savi in predvsem prehodom proti Polhograjskemu hribovju.

Načrtovanje novih oziroma obnova obstoječih prometnic ponuja priložnost umestitve zelenih koridorjev za prehajanje različnih vrst organizmov. V strokovni nalogi »Biokoridor« (Alagić, 2019) je bila tako za območje načrtovane razširitve ljubljanske obvoznice obravnavana možnost in potencial vzpostavitve zelenega koridorja, ki bi povezoval zahodni nižinski del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib z bližnjim Polhograjskim hribovjem na zahodu (navezava Koseze-Podutik).

Ob vseh priložnostih za izboljšanje razmer za populacije določenih vrst, ki jih vzpostavitev takega zelenega koridorja ponuja, obstajajo tudi določena tveganja za obstoječo rabo tega prostora. Eno takšnih tveganj je potencialen prihod divjih svinj – te so bile opažene manj kot tri kilometre od zahodne obvoznice – in njihova potencialna namnožitev znotraj prometnega obroča ljubljanske obvoznice. Pomembno je poudariti, da je celotno območje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib nelovna površina.

Da zadostijo svojim potrebam po hrani, lahko divje svinje v eni noči prehodijo tudi do 16 km. Vse več primerov pojavljanja te vrste v bližini urbanih naselij beležimo tako na lokalnem nivoju (npr. Golovec), regionalnem (npr. Celje), kot tudi mednarodnem (npr. Berlin in Krakov).

Ljudje v znatni meri vplivamo na dogajanje na planetu. Globalni trendi jasno nakazujejo, da bo v prihodnosti vse več ljudi živelo v urbanih območjih, npr. mestih. Iz slednjega izhaja, da je nerealno pričakovati, da bi vsa urbana (podobno velja tudi za druga) območja v celoti prepustili naravnemu razvoju. A vendar, ohranjena narava je temelj našega preživetja – to velja tudi za urbana območja. Zato bi bilo dobrodošlo, da se ljudje - kot enakovreden sestavni del narave - naučimo učinkovitejšega sobivanja in slednje razvijamo ne le znotraj lastne vrste, ampak tudi z drugimi organizmi, s katerimi živimo v skupnem prostoru.

Ob koncu si lahko zastavimo vprašanje. Do katere mere lahko ljudje druge vidike narave prilagajamo svojim potrebam in kdaj smo mi tisti, ki smo se pripravljeni prilagoditi, zavoljo učinkovitejšega sobivanja, bodisi med nami, bodisi z drugimi vrstami organizmov?