Medtem, ko druge drevesne vrste šele dobro odpirajo svoje popke, je krošnja divje češnje že povsem odeta v belino tisočerih cvetov. Ti ne privabljajo le naših pogledov ampak tudi številne vrste žuželk.

Divja češnja je žužkocvetka, kar pomeni, da za njeno opraševanje, oziroma prenos peloda s cveta na cvet, skrbijo žuželke. Žužkocvetke opraševalce v svojo bližino privabljajo z barvo in obliko cvetov, medičino, vonjem, cvetnim prahom in posebnimi vzorci na cvetovih, ki opraševalca vodijo vse do medičine. Medičina ali nektar je izloček cvetov, ki vsebuje sladkor in je za žuželke pomemben vir energije.

Mnoge gozdne drevesne vrste, kot so smreka, jelka, lipa ali kostanj, so pomemben vir gozdne paše za čebele, kjer nabirajo sestavine za izdelavo medu.

Poleg medičine, lahko čebele na drevesih nabirajo tudi mano. Mana je sladka tekočina, ki ne prihaja iz cvetov temveč jo izločajo škržati, kaparji in uši. Ti se prehranjujejo z drevesnimi sokovi.

Ko govorimo o opraševalcih, ne mislimo le na medonosno čebelo oz. kranjsko sivko, temveč tudi na druge opraševalce, kot so samotarske čebele in čmrlji, o katerih smo pisali nedavno. Izjemnega ekološkega pomena z vidika opraševanja so tudi metulji in nekatere druge žuželke.

Več o opraševalcih in opraševanju lahko raziščete na povezavi: Rastline in opraševalci (Projekta LIFE Naturaviva).