Zadnja nedelja v juliju je dan, ko mednarodna skupnost že vrsto let obeležuje mednarodni dan barij.
Barja so poseben tip mokrišč, zaradi pospešenega krčenja v zadnjih desetletjih pokrivajo le še približno 3 % površja Zemlje. V Sloveniji so daleč najbolj ogrožena nizka barja, njihova površina se zmanjšuje na račun vodnih akumulacij, hidromelioracij in napredujoče urbanizacije. Po strokovnih ocenah se je v zadnjih petdesetih letih skupna površina nizkih barij pri nas zmanjšala skoraj za polovico.
V Sloveniji imamo tri tipe barij:
- visoka barja, ki jih najdemo npr. na Pokljuki in Pohorju.
- nizka bazična barja; najbolj poznano je Ljubljansko barje.
- prehodna barja; najdemo jih vse od nižine do 1500 m. n. m.
Barja so izjemnega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti ter blaženje podnebnih sprememb, predvsem pri skladiščenju ogljika in metana.
Po svetu je vse več primerov uspešne obnove ali celo nove vzpostavitve barij. Takšnim potrebam pritrjujejo tudi nedavna znanstvena spoznanja.
Ohranimo naša barja!

Dve prehodni barji, obe zavarovani kot naravna rezervata se nahajata tudi na območju Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. To sta naravni rezervat Mali Rožnik in naravni rezervat Mostec.

Naravni rezervat Mali Rožnik leži v dolini med slemeni Malega in Velikega Rakovnika. Status naravnega rezervata je dobil leta 1984, s prvim Odlokom o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
Osrednje območje rezervata je antropogenega nastanka, saj je nastalo z zajezitvijo potoka. Ker gre za najbolj hladno dolino daleč naokoli, ki je zaprta pred vetrovi so v preteklosti od tukaj pozimi vozili tudi led za potrebe pivovarstva in industrije. Prehodno barje je naravni rezervat botanične zvrsti, poznano po uspevanju številnih ogroženih vrst rastlin, kot so: navadni mrzličnik, kalužni šaš, kljunasti šaš, barjanska vijolica, močvirska vijolica, okroglolistna rosika, navadna mahovnica, ozkolistni munec, širokolistni munec, vodna preslica, bradavičasta sita, bela kljunka, idr. Gre za največjo rastišče prizadete vrste močvirska kačunka v Sloveniji, uvrščena je na Rdeči seznam in tudi zavarovana.

Tukaj uspevajo tudi številne izjemno posebne in redke vrste gliv. Eno takšnih smo v letu 2019 zabeležili prvič in predstavlja prvi podatek za celotno Slovenijo.

Na mezečih delih vznožij hriba, kjer se pod šotnimi mahovi voda počasi steka proti ravninskemu delu živi tudi prav posebna žival - majhen rakec, slepa barjanska postranica vrste Niphargus sphagnicolus, ki je naš edini endemit in ga ne najdemo prav nikjer drugje na svetu!

Naravni rezervat Mostec ali Koseško barje leži na spodnjem delu mokrotne doline Mostec pod vznožjem Debelega hriba. NR Mostec je naravnega nastanka, za razliko od bližnjega NR Mali Rožnik, ki ga je soustvaril človek.
Za naravni rezervat je bil razglašen leta 1984 s sprejetjem Odloka o razglasitvi Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib za naravno znamenitost.

Napajajo ga vode, ki pritekajo po pobočjih Debelega hriba, in občasni vodotok, ki iz Mosteca odteka proti Koseškemu bajerju. Velja za reliktno rastišče barjanske flore.
Tukaj so bile v preteklosti najdene številne ogrožene vrste, med njimi zlasti navadni mrzličnik (Menyanthes trifoliata), kalužni šaš (Carex limosa), barjanska vijolica (Viola uliginosa), okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia), navadna mahovnica (Oxycoccus palustris) in vodna preslica (Equisetum fluviatile).

Naravni rezervat Mostec je bil sprva zavarovan kot naravna vrednota botanične, ekosistemske in zoološke zvrsti državnega pomena, kasneje je bila velikost zavarovanega območja zmanjšana, žal je bila okrnjena tudi pravna oblika zaščite območja, ki mu je bil leta 2014 odvzet državni pomen. Trenutna oblika zavarovanja naravnega rezervata Mostec je naravna vrednota botanične zvrsti lokalnega pomena.
Zakaj je prišlo do zmanjšanja nivoja zaščite ni popolnoma jasno, vendar je gotovo, da potrebuje območje ob vztrajnem zaraščanju, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih, temeljito obnovo, ponovno vzpostavitev ustreznega hidrološkega režima in redno upravljanje območja.

Številni naravoslovci, začetniki slovenske terenske biologije so raziskovali v Mostecu in že zelo zgodaj opazili, da gre za izjemno pomembno območje, saj so bile številne vrste organizmov prvič v Sloveniji najdene prav tukaj.
Koliko nam je mar do njihovega dela, pečata, ki so ga pustili in pestrosti tukajšnjih oblik življenja kaže tudi naše upravljanje z območjem. Resnega upravljanja v zadnjih desetletjih praktično ni bilo, tako bo potrebno veliko sodelovanja, skupnega napora in praktičnih ukrepov ter naposled rednega upravljanja, da stanje izboljšamo in območju povrnemo njegovo izjemno naravovarstveno vrednost.

Možnost izboljšanja se ne skriva le v naših iskrenih željah, da povrnemo območju nekdanji sijaj, temveč nas veže tudi zaveza ohranitve številnih redkih in ogroženih vrst, ki imajo podlago za varstvo v številnih pravnih aktih, ki nas obvezujejo k ohranitvi tukajšnjih vrst in območja (npr. Pravilnikih o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v Rdeči seznam ((Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10)), kakor tudi v Uredbi o zavarovanih prostoživečih rastlinskih ((Uradni list RS, št. 46/04, 110/04, 115/07, 36/09 in 15/14)), živalskih vrstah ((Uradni list RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14 in 64/16)) ter Uredbi o zavarovanih prostoživečih vrstah gliv ((Uradni list RS, št. 58/11)).

Več o obeh prehodnih barjih si lahko ogledate tudi na naši spletni strani: Naravni rezervat Mali Rožnik in Naravni rezervat Mostec.
V dodatno branje priporočamo tudi dokument Novi izzivi za ohranjanje mokrišč v 21. stoletju (Ministrstvo za okolje in prostor).