Ko govorimo o biotski raznovrstnosti, ki je tudi osrednja tema trenutno potekajočega 15. zasedanja pogodbenic Konvencije Združenih narodov, imamo običajno v mislih biotsko in genetsko pestrost vseh živih bitij in življenjskih prostorov na planetu .

Ti življenjski prostori nam zagotavljajo številne dobrine, ki jih nujno potrebujemo za življenje. Med takšnimi so voda, hrana, svež zrak in zdravila. Širše vse tovrstne usluge narave imenujemo tudi ekosistemske storitve in slednje so odvisne tudi od odnosov med različnimi vrstami organizmov.

Po podatkih in napovedih Medvladne platforme za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve, IPBES, na svetu trenutno živi približno 8 milijonov različnih vrst organizmov, od katerih kar enemu milijonu grozi izumrtje do leta 2030. Trenutno vsakih 10 minut izumre ena vrsta Po izsledkih nedavnih znanstvenih raziskav smo sredi šestega množičnega izumiranja vrst v zgodovini Zemlje.

Zgolj v Nemčiji je število krilatih žuželk v obdobju 2008-2017 upadlo kar za 75 %. V globalnem smislu je populacija vrst sesalcev upadla za 82 %. Stanje je še slabše pri sladkovodnih rastlinah in živalih, kjer raziskovalci beležijo 83 % upad populacij v zadnjih 50 letih. Na območju Srednje in Južne Amerike ta upad znaša težko predstavljivih 94 %. In kar dodatno skrbi so ugotovitve raziskovalcev, da se hitrost stopnje izgubljanja biotske pestrosti še pospešuje.

Izsledki znanstvenih raziskav potrjujejo, da je glavni dejavnik upadanja biotske pestrosti prav človek. Hitrost sprememb je zaradi vpliva ljudi kar 100-krat hitrejša, kot bi bila sicer. Kot navaja Elizabeth Maruma Mrema, izvršna sekretarka Konvencije ZN o biološki raznovrstnosti, smo za kar 97 % vsega upada biotske pestrosti odgovorni ljudje.

Ko izumre ena vrsta, se ravnovesje v naravi ne poruši takoj, a spremembe se pričnejo dogajati takoj. Več vrst kot izumre na nekem območju, bolj dovzetno je to območje za kolaps. Pri ekosistemih poznamo t.i. mejne točke, od katerih dalje se stanje praktično ne more več povrniti v prvotno stanje. In kar je posebno zaskrbljujoče, je, da navzven ne vemo, v katerem trenutku smo dosegli to točko, ki vodi k propadu celotnega ekosistema.

Ohranjanje narave je v našem lastnem interesu.