Ali je razgradljivost barve oznak edini kriterij primernosti označevanja?

V Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib smo v letošnjem letu do tega trenutka zabeležili več kot 40 kulturnih, športnih in drugih vrst prireditev. Med pogostejše oblike športnih prireditev sodijo tekaške, kar pravzaprav ne preseneča. V parku je, zaradi goste mreže poti, razgibanega terena in velikega deleža gozda, mogoče načrtovati različno zahtevne proge za širok nabor tekačev.

V zadnjem času smo priča označevanju, ki v krajinski park ne sodijo. Neprimerna so tako z vidika umeščanja, izvedbe in materialov, ki se zanje uporabljajo. Nekaj primerov prikazujejo fotografije v tem prispevku.

Če ne tako, kako pa se je potem potrebno lotiti označevanja?
Kdor se je že srečal z načrtovanjem in označevanjem začasnih prog ve, da je to svojevrsten izziv. Pozorni moramo biti, da načrtovan potek poti, tako zaradi varnostih zahtev kakor zagotavljanja minimalnega vpliva na naravo, vedno umeščamo le na utrjene poti. Nato se je treba z lastniki oziroma upravljalci zemljišč dogovoriti o poteku trase in pri tem upoštevati njihove usmeritve. V naslednjem koraku je na vrsti pridobivanje vseh soglasij in šele na koncu se lotimo označevanja proge na terenu. Pri tem nas čaka nekaj ovir, ki jih z nekaj iznajdljivosti lahko spretno obidemo. Oznake ob progi morajo biti dobro vidne. To dosežemo z velikostjo, barvo in pozicijo. Ker trasiranje pogosto ne poteka na dan prireditve, je zato treba poskrbeti, da nam jih čez noč ne spere dež, odnese veter ali kakšen navihan posameznik. In ko napetost ob zaključku uspešne prireditve popusti in nas čaka še pospravljanje, si seveda želimo, da imamo z njihovim odstranjevanjem čim manj dela. Za nami ne smemo pustiti nobene sledi. Stanje na terenu dan po prireditvi je namreč naš obraz odgovornosti do narave in ostalih uporabnikov prostora.