V Sloveniji uspeva več vrst gliv mraznic, med njimi severnjaška mraznica (Armillaria borealis), čebulasta mraznica (Armillaria cepistipes), rumenovenčna mraznica (Armillaria gallica), sivorumena mraznica (Armillaria mellea), bela mraznica (Armillaria nigropunctata), črnomekinasta mraznica (Armillaria ostoyae) in mraznica vrste Armillaria bulbosa, ki jih poznamo tudi pod ljudskim imenom "štorovke", saj jih pogosto opazimo prav na trohnečih panjih oziroma štorih, kjer lahko posamezni organizmi mraznic v lesu preživijo tudi 50-100 let.

Mestno okolje in sadovnjaki predstavljajo življenjski prostor, ki ga s pridom izkoriščajo sivorumene mraznice (Armillaria mellea). Zanje je značilno zelo hitro širjenje s pomočjo t.i. rizomorfov, podgobja gliv v obliki majhnih vrvic, ki služi predvsem širjenju gliv v tleh.

Rizomorfi sivorumenih mraznic lahko prirastejo tudi 2 cm na dan, kar pomeni, da lahko že kmalu po okužbi enega drevesa, okužijo tudi korenine bližnjih dreves. Mraznice, ki imajo na voljo veliko količino hrane, imajo praviloma bolj izražen svoj patogeni značaj. To pomeni, da hitreje in bolj učinkovito okužujejo korenine zdravih rastlin. Gliva povzroča belo trohnobo korenin. Sivorumeno mraznico uvrščamo na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve.

Ko so korenine in tla v bližini dreves enkrat že okužena s podgobjem mraznic, je brez uporabe škodljivih fungicidov le majhna možnost preprečitve morebitne okužbe na novo posajenih sadik grmovnih in drevesnih vrst. Med učinkovitimi ukrepi je odstranitev celotne okužene zemljine s koreninami okuženega drevesa vred. V želji zmanjšati gospodarsko škodo zaradi encimskega delovanja mraznic je učinkovita tudi sadnja za konkretno okolje ustreznih drevesnih vrst, ki so med sabo posajene dovolj narazen.

Najbolj učinkovita metoda glede obvladovanja širjenja mraznic v mestih je preventiva. To vključuje skrbno ravnanje z drevesi, na način, da ne prihaja do nepotrebnih poškodb korenin in drugih delov dreves. Hkrati pomeni tudi zagotavljanje ustreznih rastnih pogojev dreves, kar zmanjša dejavnike tveganja za okužbo z mraznicami, ki jih predstavljajo stresne razmere, katerim so drevesa v mestih sicer neobhodno izpostavljena.